Kako dobro poznaš sodobne književnike? Ob vsakem pravilnem odgovoru boš za stopničko bliže končni rešitvi.
Katera sodobna književnica se je prikazala na vrhu stopnic? Vpiši njeno ime in priimek.
Katera njena književna dela poznaš? Navedi nekaj naslovov del.
Npr.: Anica in …, Blazno resno o seksu/šoli/slavni/zadeti/popolni, Hči Lune, Lažniva Suzi, Nebo v očesu lipicanca, Panika, Peskovnik Boga Otroka
Ta sodobna slovenska pisateljica je znana ne le po priljubljenih delih za otroke in mladino, pač pa tudi po veliki ljubezni do živali. O posebnem stiku, ki se lahko ustvari med ljudmi in živalmi, in o blagodejnem, skoraj zdravilnem učinku živali na ljudi, je leta 2010 pisala v mladinskem romanu Nebo v očesu lipicanca.
Kaj lahko, glede na napisano, sklepaš o romanu Nebo v očesu lipicanca – o osebah, kraju dogajanja, vsebini, dolžini dela …? Odgovori.
Npr.: Delo je obsežno, v njem nastopajo mladostniki/najstniki, dogaja se v Lipici, konji pomagajo mladostnikom pri razreševanju težav …
Za lažje razumevanje odlomka preberi kratek povzetek romana.
Trije najstniki se srečajo v Lipici. Italijanska jahačica Medea ima težave z ukazovalno mamo, priseljenka iz Bosne Almira se zaradi večkratnih selitev zapira pred zunanjim svetom, konjarjev sin Aljaž pa se želi osvoboditi očetovega vpliva. V ospredju romana je ljubezen do živali, ob njej pa množica sodobnih mladinskih tem: osamljenost/izoliranost najstnika, prva ljubezen, izkušnje z drogami, poškodovanje samega sebe (rezanje), skrhani odnosi med starši in otroki, beg od doma ...
Preberi odlomek iz romana Dese Muck Nebo v očesu lipicanca. Manj znane besede so obarvane in razložene.
Žrebec je vedno bolj divje butal ob vrata, Almira pa je bila tako trda od strahu, da ni mogla ne naprej ne nazaj. V glavi je že videla, kako konj podira ograjo in začne s sprednjimi kopiti tolči po njeni glavi in ramenih. Ne, nima smisla, da gre kamor koli, ker bo itak pritekel za njo in jo ubil! Povsod jo bo našel. Še po stopnicah bo šel za njo, razbil vrata in jo poteptal v njeni lastni postelji!
Ko se je roka rahlo dotaknila njene rame, je začela kričati in sploh ni mogla nehati. Vanjo je zaskrbljeno zrlo dvoje zelenih oči in deklica dolgih črnih las in milega obraza ji je nekaj prigovarjala po italijansko. Almira pa je samo vreščala in buljila vanjo.
»Vse je v redu. Nič ti ne bo storil. Ne more ven iz
»Vidiš, samo prestrašil se je. Prestrašil se je tvojega silnega strahu. Misli, da se nekaj groznega dogaja in da bo treba pobegniti. To je vedno konjeva prva reakcija. In če ne more pobegniti, se skuša braniti. To je vse. Si morala biti pa zelo histerična, ker se konji v tem hlevu zlepa ne vznemirijo! Pridi, ti bom nekaj pokazala.«
Prijela je Almiro za roko in jo peljala čez neskončno dolg hlev. Na obeh straneh so bili boksi in v vsakem konj, zato si ni upala pogledati ne levo ne desno. Ko je vendarle malce poškilila, je videla, da se sploh ne zmenijo zanjo. Nekoliko lažje je zadihala. Dekle je medtem ves čas klepetalo o tem, da je že opazilo Almiro v sežanski knjižnici, da pogosto zahaja tja v prostem času, ker najde na internetu ogromno koristnih podatkov o konjih in ... Ustavili sta se pri zadnjem boksu, ki je bil odprt in v katerem je stala privezana bela kobila.
»To je Batosta. Pridi. Od zadaj se je treba konjem približati previdno,
čeprav pri njej to ni potrebno. A vseeno, človek nikoli ne ve. Sploh,
ker se je tako bojiš.«
Kaj je ta punca znorela?! Niti pod grožnjo smrti je ne bo spravila v boks!
»Žrebička ima v bolnici in je zelo žalostna. Vesela je obiskov. No, pridi ...« jo je vzpodbujalo dekle.
Kobila je Almiro mirno opazovala od strani. Res ni bila videti hudobna, še radovedna ne. Revica ... brez mladička ... S stisnjenimi pestmi in skrajno napeta se je splazila ob steni boksa za Medeo, ki je trepljala kobilo.
»Rada ima, če jo božaš ... No, poskusi ... Potolažila jo boš.«
Almira se je sunkovito odmaknila. Ni šans, da bi se dotaknila tako ogromne živali. Medea jo je prijela za roko in jo približala kobilini glavi. V tem dekletu je bilo nekaj tako mirnega in resničnega, da je Almira začutila, kako se vse njeno telo umirja. Kot bi se prepustila prijazni reki na vroč poleten dan.
»Batosta v vsem svojem dolgem življenju ni še nikoli ničesar žalega storila nobenemu človeku. Tudi če si je zaslužil. Rajši bi poškodovala sebe.«
Almira je pomislila, da je to najbrž tista kobila, ki jo je v
»Nemogoče jih je ločiti med seboj,« je povedala naglas.
»To se ti samo zdi, ker jih ne poznaš,« se je zasmejala Medea. »V resnici so si popolnoma različni. Tako kot ljudje ...«
Medtem je pripeljala njeno roko že čisto h kobilinemu gobcu in Almiro je
premagala radovednost. Nato je začutila nekaj najnežnejšega in
najmehkejšega pod svojimi prsti. Sploh ni vedela, da tak občutek
obstaja. Doslej je mislila, da so najmehkejše mlade mucke ali zajčki ali
dragocen žamet ali puhasta majhna račka. Ne. Najmehkejši na svetu je
konjski gobec. Kobila je stala čisto mirno in Almiri se je zdelo, da
uživa, čeprav ni bila prepričana, ali si to samo domišlja.
Medei je zazvonil mobitel.
»Iz
Almira je nenadoma ostala sama s kobilo. Spet jo je zajel nepopisen strah. Kaj, če ponori? Kaj, če jo stisne ob steno?! Sama si ne upa nazaj mimo nje! Enostavno ne gre!!! Tedaj je zaznala, da jo kobilino oko opazuje. Plaho je pogledala vanj in se nenadoma znašla v čisto drugem vesolju. Čistem, ljubečem in brez laži ter hkrati tako resničnem. Tako varnem. Počasi je znova stegnila prste in se dotaknila gobca. Batosta je čisto rahlo, skoraj neslišno zavzdihnila. Almira jo je božala in ni se mogla ustaviti. Podrgnila jo je pod brado, po licih, po vratu in žival je bila popolnoma sproščena. Sprostila se je tudi Almira in nenadoma je začutila, kako se v njej dviguje žalost. Mogočna kot plimni val je podirala vse pred seboj in izbruhnila v glasnem joku, ki je preplavil njeno telo, ves svet ... Kobila jo je z gobcem blago dregnila v ramo in deklica je skozi solze še kar zrla v njeno oko, ki je bilo nenadoma polno zvezd, in začutila je, da ta neskončna bridkost ni samo njena in nenadoma ni več vedela, kje se konča njena žalost in začne kobilina. O, kako dobro je bilo jokati! Kako dobro! Tega ni počela že predolgo ... Namesto da bi se čistila s solzami, je sanjarila, da ji odteka kri. Zagledala je strašni zid, ki ga je zgradila okrog sebe in v njem skrivala svoj sram in strah. Zdaj je z njo v tej trdnjavi stala tudi kobila. In jo imela rada. In najbrž so jo imeli radi tudi zunaj tega zidu. Mama, oče, teta Jelena, morda tudi kateri od bivših sošolcev. Če bi lahko videla čez ta zid, tako visok, da drugi ne bi mogli čezenj,
bi to morda opazila. Ampak zdaj sta bili tu samo ona in kobila. To je
bilo zaenkrat popolnoma dovolj.
Sta te povzetek in prebrani odlomek spodbudila k branju celotnega romana? Izberi odgovor in svoje mnenje utemelji.
Da
Ne
Da, ker me privlačijo besedila, v katerih imajo veliko vlogo živali.
ALI
Da, ker obožujem konje.
ALI
Da, ker imajo književne osebe imajo enake težave kot jaz.
ALI
Ne, ker ne maram realističnih oz. mladinskih romanov.
ALI
Ne, ker se bojim konjev.
ALI
Ne, ker so mi problemi književnih oseb tuji.
ALI
Ne, ker ne maram brati.
Na kateri od mladinskih tem, ki so zajete v romanu, naletimo ob branju izbranega odlomka? Izberi ju.
osamljenost/izoliranost najstnika
prva ljubezen
izkušnje z drogami
skrhani odnosi med starši in otroki
poškodovanje samega sebe (rezanje)
O vseh ostalih in še čem pa lahko prebereš v romanu.
Ponovno preberi besedilo in reši naloge.
Žrebec je vedno bolj divje butal ob vrata, Almira pa je bila tako trda od strahu, da ni mogla ne naprej ne nazaj. V glavi je že videla, kako konj podira ograjo in začne s sprednjimi kopiti tolči po njeni glavi in ramenih. Ne, nima smisla, da gre kamor koli, ker bo itak pritekel za njo in jo ubil! Povsod jo bo našel. Še po stopnicah bo šel za njo, razbil vrata in jo poteptal v njeni lastni postelji!
Ko se je roka rahlo dotaknila njene rame, je začela kričati in sploh ni mogla nehati. Vanjo je zaskrbljeno zrlo dvoje zelenih oči in deklica dolgih črnih las in milega obraza ji je nekaj prigovarjala po italijansko. Almira pa je samo vreščala in buljila vanjo.
»Vse je v redu. Nič ti ne bo storil. Ne more ven iz
»Vidiš, samo prestrašil se je. Prestrašil se je tvojega silnega strahu. Misli, da se nekaj groznega dogaja in da bo treba pobegniti. To je vedno konjeva prva reakcija. In če ne more pobegniti, se skuša braniti. To je vse. Si morala biti pa zelo histerična, ker se konji v tem hlevu zlepa ne vznemirijo! Pridi, ti bom nekaj pokazala.«
Prijela je Almiro za roko in jo peljala čez neskončno dolg hlev. Na obeh straneh so bili boksi in v vsakem konj, zato si ni upala pogledati ne levo ne desno. Ko je vendarle malce poškilila, je videla, da se sploh ne zmenijo zanjo. Nekoliko lažje je zadihala. Dekle je medtem ves čas klepetalo o tem, da je že opazilo Almiro v sežanski knjižnici, da pogosto zahaja tja v prostem času, ker najde na internetu ogromno koristnih podatkov o konjih in ... Ustavili sta se pri zadnjem boksu, ki je bil odprt in v katerem je stala privezana bela kobila.
»To je Batosta. Pridi. Od zadaj se je treba konjem približati previdno,
čeprav pri njej to ni potrebno. A vseeno, človek nikoli ne ve. Sploh,
ker se je tako bojiš.«
Kaj je ta punca znorela?! Niti pod grožnjo smrti je ne bo spravila v boks!
»Žrebička ima v bolnici in je zelo žalostna. Vesela je obiskov. No, pridi ...« jo je vzpodbujalo dekle.
Kobila je Almiro mirno opazovala od strani. Res ni bila videti hudobna, še radovedna ne. Revica ... brez mladička ... S stisnjenimi pestmi in skrajno napeta se je splazila ob steni boksa za Medeo, ki je trepljala kobilo.
»Rada ima, če jo božaš ... No, poskusi ... Potolažila jo boš.«
Almira se je sunkovito odmaknila. Ni šans, da bi se dotaknila tako ogromne živali. Medea jo je prijela za roko in jo približala kobilini glavi. V tem dekletu je bilo nekaj tako mirnega in resničnega, da je Almira začutila, kako se vse njeno telo umirja. Kot bi se prepustila prijazni reki na vroč poleten dan.
»Batosta v vsem svojem dolgem življenju ni še nikoli ničesar žalega storila nobenemu človeku. Tudi če si je zaslužil. Rajši bi poškodovala sebe.«
Almira je pomislila, da je to najbrž tista kobila, ki jo je v
»Nemogoče jih je ločiti med seboj,« je povedala naglas.
»To se ti samo zdi, ker jih ne poznaš,« se je zasmejala Medea. »V resnici so si popolnoma različni. Tako kot ljudje ...«
Medtem je pripeljala njeno roko že čisto h kobilinemu gobcu in Almiro je
premagala radovednost. Nato je začutila nekaj najnežnejšega in
najmehkejšega pod svojimi prsti. Sploh ni vedela, da tak občutek
obstaja. Doslej je mislila, da so najmehkejše mlade mucke ali zajčki ali
dragocen žamet ali puhasta majhna račka. Ne. Najmehkejši na svetu je
konjski gobec. Kobila je stala čisto mirno in Almiri se je zdelo, da
uživa, čeprav ni bila prepričana, ali si to samo domišlja.
Medei je zazvonil mobitel.
»Iz
Almira je nenadoma ostala sama s kobilo. Spet jo je zajel nepopisen strah. Kaj, če ponori? Kaj, če jo stisne ob steno?! Sama si ne upa nazaj mimo nje! Enostavno ne gre!!! Tedaj je zaznala, da jo kobilino oko opazuje. Plaho je pogledala vanj in se nenadoma znašla v čisto drugem vesolju. Čistem, ljubečem in brez laži ter hkrati tako resničnem. Tako varnem. Počasi je znova stegnila prste in se dotaknila gobca. Batosta je čisto rahlo, skoraj neslišno zavzdihnila. Almira jo je božala in ni se mogla ustaviti. Podrgnila jo je pod brado, po licih, po vratu in žival je bila popolnoma sproščena. Sprostila se je tudi Almira in nenadoma je začutila, kako se v njej dviguje žalost. Mogočna kot plimni val je podirala vse pred seboj in izbruhnila v glasnem joku, ki je preplavil njeno telo, ves svet ... Kobila jo je z gobcem blago dregnila v ramo in deklica je skozi solze še kar zrla v njeno oko, ki je bilo nenadoma polno zvezd, in začutila je, da ta neskončna bridkost ni samo njena in nenadoma ni več vedela, kje se konča njena žalost in začne kobilina. O, kako dobro je bilo jokati! Kako dobro! Tega ni počela že predolgo ... Namesto da bi se čistila s solzami, je sanjarila, da ji odteka kri. Zagledala je strašni zid, ki ga je zgradila okrog sebe in v njem skrivala svoj sram in strah. Zdaj je z njo v tej trdnjavi stala tudi kobila. In jo imela rada. In najbrž so jo imeli radi tudi zunaj tega zidu. Mama, oče, teta Jelena, morda tudi kateri od bivših sošolcev. Če bi lahko videla čez ta zid, tako visok, da drugi ne bi mogli čezenj,
bi to morda opazila. Ampak zdaj sta bili tu samo ona in kobila. To je
bilo zaenkrat popolnoma dovolj.
Kaj je značilno za celotno besedilo Nebo v očesu lipicanca? Pomagaj si s povzetkom in izberi pravilne odgovore.
Trije najstniki se srečajo v Lipici. Italijanska jahačica Medea ima težave z ukazovalno mamo, priseljenka iz Bosne Almira se zaradi večkratnih selitev zapira pred zunanjim svetom, konjarjev sin Aljaž pa se želi osvoboditi očetovega vpliva. V ospredju romana je ljubezen do živali, ob njej pa množica sodobnih mladinskih tem: osamljenost/izoliranost najstnika, prva ljubezen, izkušnje z drogami, poškodovanje samega sebe (rezanje), skrhani odnosi med starši in otroki, beg od doma ...
Kaj besedilo sporoča? Izberi pravilne odgovore.
Človek mora svoje težave komu zaupati.
Vsi ljudje morajo priti v Lipico, ker lahko tam rešijo vse težave.
Živali pomagajo ljudem, da spregovorijo o svojih težavah.
Težave lahko reši človek le, če naveže stik z živaljo.
Ljudje se včasih zapremo pred bližnjimi.
Človek lahko zlahka premaga strah pred konji.
Kaj je značilno za književni osebi? Posamezno lastnost oziroma opis povleci na ustrezno mesto.
Ali dogajanje v besedilu potrjuje tezo, da imajo živali, predvsem konji, zdravilen učinek na ljudi? Svoj odgovor utemelji.
Da, Almira se je ob stiku s konjem zamislila nad seboj in svojim ravnanjem.
ALI
Almiri so ob stiku s konjem popustile čustvene zavore in je zajokala.
ALI
Almira se je ob konju pomirila, nato pa je napetost sprostila z jokom.
ALI
Ob Batosti je spoznala, da je sama kriva, da je osamljena, saj je okoli sebe zgradila visok zid.
Kaj je značilno za roman Nebo v očesu lipicanca? V vsaki vrstici izberi pravilni odgovor.
Žrebec je vedno bolj divje butal ob vrata, Almira pa je bila tako trda od strahu, da ni mogla ne naprej ne nazaj. V glavi je že videla, kako konj podira ograjo in začne s sprednjimi kopiti tolči po njeni glavi in ramenih. Ne, nima smisla, da gre kamor koli, ker bo itak pritekel za njo in jo ubil! Povsod jo bo našel. Še po stopnicah bo šel za njo, razbil vrata in jo poteptal v njeni lastni postelji!
Ko se je roka rahlo dotaknila njene rame, je začela kričati in sploh ni mogla nehati. Vanjo je zaskrbljeno zrlo dvoje zelenih oči in deklica dolgih črnih las in milega obraza ji je nekaj prigovarjala po italijansko. Almira pa je samo vreščala in buljila vanjo.
»Vse je v redu. Nič ti ne bo storil. Ne more ven iz
»Vidiš, samo prestrašil se je. Prestrašil se je tvojega silnega strahu. Misli, da se nekaj groznega dogaja in da bo treba pobegniti. To je vedno konjeva prva reakcija. In če ne more pobegniti, se skuša braniti. To je vse. Si morala biti pa zelo histerična, ker se konji v tem hlevu zlepa ne vznemirijo! Pridi, ti bom nekaj pokazala.«
Prijela je Almiro za roko in jo peljala čez neskončno dolg hlev. Na obeh straneh so bili boksi in v vsakem konj, zato si ni upala pogledati ne levo ne desno. Ko je vendarle malce poškilila, je videla, da se sploh ne zmenijo zanjo. Nekoliko lažje je zadihala. Dekle je medtem ves čas klepetalo o tem, da je že opazilo Almiro v sežanski knjižnici, da pogosto zahaja tja v prostem času, ker najde na internetu ogromno koristnih podatkov o konjih in ... Ustavili sta se pri zadnjem boksu, ki je bil odprt in v katerem je stala privezana bela kobila.
»To je Batosta. Pridi. Od zadaj se je treba konjem približati previdno,
čeprav pri njej to ni potrebno. A vseeno, človek nikoli ne ve. Sploh,
ker se je tako bojiš.«
Kaj je ta punca znorela?! Niti pod grožnjo smrti je ne bo spravila v boks!
»Žrebička ima v bolnici in je zelo žalostna. Vesela je obiskov. No, pridi ...« jo je vzpodbujalo dekle.
Kobila je Almiro mirno opazovala od strani. Res ni bila videti hudobna, še radovedna ne. Revica ... brez mladička ... S stisnjenimi pestmi in skrajno napeta se je splazila ob steni boksa za Medeo, ki je trepljala kobilo.
»Rada ima, če jo božaš ... No, poskusi ... Potolažila jo boš.«
Almira se je sunkovito odmaknila. Ni šans, da bi se dotaknila tako ogromne živali. Medea jo je prijela za roko in jo približala kobilini glavi. V tem dekletu je bilo nekaj tako mirnega in resničnega, da je Almira začutila, kako se vse njeno telo umirja. Kot bi se prepustila prijazni reki na vroč poleten dan.
»Batosta v vsem svojem dolgem življenju ni še nikoli ničesar žalega storila nobenemu človeku. Tudi če si je zaslužil. Rajši bi poškodovala sebe.«
Almira je pomislila, da je to najbrž tista kobila, ki jo je v
»Nemogoče jih je ločiti med seboj,« je povedala naglas.
»To se ti samo zdi, ker jih ne poznaš,« se je zasmejala Medea. »V resnici so si popolnoma različni. Tako kot ljudje ...«
Medtem je pripeljala njeno roko že čisto h kobilinemu gobcu in Almiro je
premagala radovednost. Nato je začutila nekaj najnežnejšega in
najmehkejšega pod svojimi prsti. Sploh ni vedela, da tak občutek
obstaja. Doslej je mislila, da so najmehkejše mlade mucke ali zajčki ali
dragocen žamet ali puhasta majhna račka. Ne. Najmehkejši na svetu je
konjski gobec. Kobila je stala čisto mirno in Almiri se je zdelo, da
uživa, čeprav ni bila prepričana, ali si to samo domišlja.
Medei je zazvonil mobitel.
»Iz
Almira je nenadoma ostala sama s kobilo. Spet jo je zajel nepopisen strah. Kaj, če ponori? Kaj, če jo stisne ob steno?! Sama si ne upa nazaj mimo nje! Enostavno ne gre!!! Tedaj je zaznala, da jo kobilino oko opazuje. Plaho je pogledala vanj in se nenadoma znašla v čisto drugem vesolju. Čistem, ljubečem in brez laži ter hkrati tako resničnem. Tako varnem. Počasi je znova stegnila prste in se dotaknila gobca. Batosta je čisto rahlo, skoraj neslišno zavzdihnila. Almira jo je božala in ni se mogla ustaviti. Podrgnila jo je pod brado, po licih, po vratu in žival je bila popolnoma sproščena. Sprostila se je tudi Almira in nenadoma je začutila, kako se v njej dviguje žalost. Mogočna kot plimni val je podirala vse pred seboj in izbruhnila v glasnem joku, ki je preplavil njeno telo, ves svet ... Kobila jo je z gobcem blago dregnila v ramo in deklica je skozi solze še kar zrla v njeno oko, ki je bilo nenadoma polno zvezd, in začutila je, da ta neskončna bridkost ni samo njena in nenadoma ni več vedela, kje se konča njena žalost in začne kobilina. O, kako dobro je bilo jokati! Kako dobro! Tega ni počela že predolgo ... Namesto da bi se čistila s solzami, je sanjarila, da ji odteka kri. Zagledala je strašni zid, ki ga je zgradila okrog sebe in v njem skrivala svoj sram in strah. Zdaj je z njo v tej trdnjavi stala tudi kobila. In jo imela rada. In najbrž so jo imeli radi tudi zunaj tega zidu. Mama, oče, teta Jelena, morda tudi kateri od bivših sošolcev. Če bi lahko videla čez ta zid, tako visok, da drugi ne bi mogli čezenj,
bi to morda opazila. Ampak zdaj sta bili tu samo ona in kobila. To je
bilo zaenkrat popolnoma dovolj.
Besedila, za katera so značilne izbrane lastnosti, lahko uvrstimo med trivialna/zabavna besedila.
Katere slogovne postopke zaznaš v spodnjih odlomkih? Poslušaj odlomke in jih poveži z ustreznimi poimenovanji slogovnih postopkov.
Kaj že veš o Desi Muck? Napiši podatke o njenem življenju in delu. S pomočjo spleta in knjig poišči podatke o njenem rojstvu, šolanju, delu in književnem ustvarjanju ter jih vpiši na ustrezna mesta v preglednici.
Ugotovitve lahko preveriš v Povzetku.
Nebo v očesu lipicanca je roman, ki govori o Lipici in lipicancih. Desa Muck ga je napisala na pobudo Kobilarne Lipica, ki je želela obeležiti 430-letnico ustanovitve. Odločila se je za mladinski roman, ker se ji je zdelo, da imajo najstniki boljši stik z živalmi kot odrasli, še posebej s konji, ki imajo močan posluh za človekovo razpoloženje.
Desa Muck se je rodila 1955 v Ljubljani. Sama pravi, da se v šoli ni
znašla, zato je zamenjala več srednjih šol. Danes ima status svobodne
umetnice in deluje na različnih področjih: piše prozna besedila za
otroke, mladostnike in odrasle ter publicistična besedila (za Pil in druge revije), igra v gledaliških predstavah, filmih in
nadaljevankah, v preteklosti pa je bila tudi pomočnica vzgojiteljice,
negovalka in televizijska voditeljica.
Muckova pravi, da njena besedila nastajajo zelo hitro in po naročilu.
Mnoga njena dela imajo kljub resnim temam humoren podton. Piše zgodbe,
romane, slikanice, dramska besedila, stripe, skeče, scenarije za filme
ali TV-oddaje, radijske oddaje, besedila za oglase.
Najmlajše bralce je očarala s knjigami o Anici, za odrasle je napisala dva romana (Panika, Peskovnik Boga Otroka ) in nekaj komedij ter dve knjigi kolumn.
Od del za mladostnike so najbolj znana: Pod milim nebom, Hči Lune, Lažniva Suzi, Nebo v očesu lipicanca, Blazno resno o seksu, Blazno resno o šoli, Blazno resno slavni, Blazno resno popolni, Blazno resno zadeti.
Njena dela so zelo popularna, spada med najbolj brane slovenske avtorje.
Te zanima še več o Desi Muck? Preberi nekaj zanimivosti iz njenega življenja.
Sedaj pa kritično presodi, kako dobro si usvojil cilje tega poglavja.
Besedilo Nebo v očesu lipicanca uvrščamo med mladinske romane. Kaj to pomeni? Napiši vsaj tri značilnosti.
Značilnosti romana: To je obsežno prozno besedilo z izmišljenimi osebami in zgodbo.
Značilnosti mladinskega romana: Glavne književne osebe so mladostniki, v središču so problemi mladostnikov, dogaja se v sodobnosti v prepoznavnem prostoru.
Ponovno preberi odlomek iz romana Nebo v očesu lipicanca.
Žrebec je vedno bolj divje butal ob vrata, Almira pa je bila tako trda od strahu, da ni mogla ne naprej ne nazaj. V glavi je že videla, kako konj podira ograjo in začne s sprednjimi kopiti tolči po njeni glavi in ramenih. Ne, nima smisla, da gre kamor koli, ker bo itak pritekel za njo in jo ubil! Povsod jo bo našel. Še po stopnicah bo šel za njo, razbil vrata in jo poteptal v njeni lastni postelji!
Ko se je roka rahlo dotaknila njene rame, je začela kričati in sploh ni mogla nehati. Vanjo je zaskrbljeno zrlo dvoje zelenih oči in deklica dolgih črnih las in milega obraza ji je nekaj prigovarjala po italijansko. Almira pa je samo vreščala in buljila vanjo.
»Vse je v redu. Nič ti ne bo storil. Ne more ven iz
»Vidiš, samo prestrašil se je. Prestrašil se je tvojega silnega strahu. Misli, da se nekaj groznega dogaja in da bo treba pobegniti. To je vedno konjeva prva reakcija. In če ne more pobegniti, se skuša braniti. To je vse. Si morala biti pa zelo histerična, ker se konji v tem hlevu zlepa ne vznemirijo! Pridi, ti bom nekaj pokazala.«
Prijela je Almiro za roko in jo peljala čez neskončno dolg hlev. Na obeh straneh so bili boksi in v vsakem konj, zato si ni upala pogledati ne levo ne desno. Ko je vendarle malce poškilila, je videla, da se sploh ne zmenijo zanjo. Nekoliko lažje je zadihala. Dekle je medtem ves čas klepetalo o tem, da je že opazilo Almiro v sežanski knjižnici, da pogosto zahaja tja v prostem času, ker najde na internetu ogromno koristnih podatkov o konjih in ... Ustavili sta se pri zadnjem boksu, ki je bil odprt in v katerem je stala privezana bela kobila.
»To je Batosta. Pridi. Od zadaj se je treba konjem približati previdno,
čeprav pri njej to ni potrebno. A vseeno, človek nikoli ne ve. Sploh,
ker se je tako bojiš.«
Kaj je ta punca znorela?! Niti pod grožnjo smrti je ne bo spravila v boks!
»Žrebička ima v bolnici in je zelo žalostna. Vesela je obiskov. No, pridi ...« jo je vzpodbujalo dekle.
Kobila je Almiro mirno opazovala od strani. Res ni bila videti hudobna, še radovedna ne. Revica ... brez mladička ... S stisnjenimi pestmi in skrajno napeta se je splazila ob steni boksa za Medeo, ki je trepljala kobilo.
»Rada ima, če jo božaš ... No, poskusi ... Potolažila jo boš.«
Almira se je sunkovito odmaknila. Ni šans, da bi se dotaknila tako ogromne živali. Medea jo je prijela za roko in jo približala kobilini glavi. V tem dekletu je bilo nekaj tako mirnega in resničnega, da je Almira začutila, kako se vse njeno telo umirja. Kot bi se prepustila prijazni reki na vroč poleten dan.
»Batosta v vsem svojem dolgem življenju ni še nikoli ničesar žalega storila nobenemu človeku. Tudi če si je zaslužil. Rajši bi poškodovala sebe.«
Almira je pomislila, da je to najbrž tista kobila, ki jo je v
»Nemogoče jih je ločiti med seboj,« je povedala naglas.
»To se ti samo zdi, ker jih ne poznaš,« se je zasmejala Medea. »V resnici so si popolnoma različni. Tako kot ljudje ...«
Medtem je pripeljala njeno roko že čisto h kobilinemu gobcu in Almiro je
premagala radovednost. Nato je začutila nekaj najnežnejšega in
najmehkejšega pod svojimi prsti. Sploh ni vedela, da tak občutek
obstaja. Doslej je mislila, da so najmehkejše mlade mucke ali zajčki ali
dragocen žamet ali puhasta majhna račka. Ne. Najmehkejši na svetu je
konjski gobec. Kobila je stala čisto mirno in Almiri se je zdelo, da
uživa, čeprav ni bila prepričana, ali si to samo domišlja.
Medei je zazvonil mobitel.
»Iz
Almira je nenadoma ostala sama s kobilo. Spet jo je zajel nepopisen strah. Kaj, če ponori? Kaj, če jo stisne ob steno?! Sama si ne upa nazaj mimo nje! Enostavno ne gre!!! Tedaj je zaznala, da jo kobilino oko opazuje. Plaho je pogledala vanj in se nenadoma znašla v čisto drugem vesolju. Čistem, ljubečem in brez laži ter hkrati tako resničnem. Tako varnem. Počasi je znova stegnila prste in se dotaknila gobca. Batosta je čisto rahlo, skoraj neslišno zavzdihnila. Almira jo je božala in ni se mogla ustaviti. Podrgnila jo je pod brado, po licih, po vratu in žival je bila popolnoma sproščena. Sprostila se je tudi Almira in nenadoma je začutila, kako se v njej dviguje žalost. Mogočna kot plimni val je podirala vse pred seboj in izbruhnila v glasnem joku, ki je preplavil njeno telo, ves svet ... Kobila jo je z gobcem blago dregnila v ramo in deklica je skozi solze še kar zrla v njeno oko, ki je bilo nenadoma polno zvezd, in začutila je, da ta neskončna bridkost ni samo njena in nenadoma ni več vedela, kje se konča njena žalost in začne kobilina. O, kako dobro je bilo jokati! Kako dobro! Tega ni počela že predolgo ... Namesto da bi se čistila s solzami, je sanjarila, da ji odteka kri. Zagledala je strašni zid, ki ga je zgradila okrog sebe in v njem skrivala svoj sram in strah. Zdaj je z njo v tej trdnjavi stala tudi kobila. In jo imela rada. In najbrž so jo imeli radi tudi zunaj tega zidu. Mama, oče, teta Jelena, morda tudi kateri od bivših sošolcev. Če bi lahko videla čez ta zid, tako visok, da drugi ne bi mogli čezenj,
bi to morda opazila. Ampak zdaj sta bili tu samo ona in kobila. To je
bilo zaenkrat popolnoma dovolj.
Dogajanje v odlomku lahko strnemo v nekaj dogajalnih enot. Dopiši manjkajoči.
Almiro je strah ob srečanju s konjem.
Almira se seznani z Batosto.
Almira se ob Batosti odpre.
V katerih slovenskih krajih se odvija dogajanje? Dopolni poved.
V besedilu sta omenjena dva kraja:
Slog pisanja Dese Muck je dokaj preprost. Tudi v besedilu Nebo v očesu lipicanca najdemo vsakdanje, pogovorne izraze. Katera beseda v spodnji povedi je zaznamovana? Izberi jo.
Je slogovnih sredstev oz. prenesenih pomenov besed v odlomku veliko? Izberi pravilni odgovor.
Da.
Napačno.
Ne.
Pravilno.
Kje v spodnjem odlomku je primera/komparacija? Označi jo.
Kaj je značilno za to primero? Dopolni poved.
V tej primeri sta primerjana dva elemeta:
Njuna skupna lastnost, ki omogoča primerjavo, je
Skupno jima je to, da podreta vse pred seboj.
V delih besedila, ki prikazujejo Almirino razpoloženje, je veliko klicajev in treh pik. Kaj pove pogosta raba teh ločil o Almiri? Izberi pravilne odgovore.
Strah jo je.
Negotova je.
Vesela je.
Zaljubljena je.
Vznemirjena je.
Razmišljujoča je.
Ponovno preberi odlomek iz besedila.
Zagledala je strašni zid, ki ga je zgradila okrog sebe in v njem skrivala svoj sram in strah. Zdaj je z njo v tej trdnjavi stala tudi kobila. In jo imela rada. In najbrž so jo imeli radi tudi zunaj tega zidu. Mama, oče, teta Jelena, morda tudi kateri od bivših sošolcev. Če bi lahko videla čez ta zid, tako visok, da drugi ne bi mogli čezenj, bi to morda opazila. Ampak zdaj sta bili tu samo ona in kobila.
Ali je Almira res zagledala okrog sebe zid? S svojimi besedami razloži, kaj je povedano s krepko natisnjenim delom besedila.
Ne, med njo in ostalimi je bil namišljen zid, da ne bi mogli ljudje do nje, da ne bi izvedeli za njene strahove in sram ter je ne bi mogli prizadeti.
Kako imenujemo krepko natisnjeno slogovno sredstvo? Izberi pravilni odgovor.
Metafora.
Primera.
Poosebitev.
Glede na prebrani odlomek, napiši povezano besedilo. Vanj vključi:
Z Almiro se lahko poistovetim, ker je približno toliko stara kot jaz
ALI ker ima enake težave
ALI ker se boji konjev
ALI se ne morem poistovetiti z njo, ker sem fant
ALI ker je povsem drugačna od mene
ALI ker imam jaz veliko prijateljev
ALI se ne bojim konjev. Njena glavna težava je, da se je zaprla pred ljudmi
ALI nima prijateljev
ALI nikomur ne pusti k sebi
ALI pred vsemi skriva svoje strahove in skrbi. Morala bi se odpreti sorodnikom in prijateljem
ALI morala bi dobiti prijatelje
ALI morala bi se več pogovarjati z bližnjimi. Almira se mi smili, ker si ne zna pomagati
ALI z Almiro ne sočustvujem, ker se mi zdi, da se ne potrudi, da bi bilo kaj drugače.
Desa Muck je sodobna slovenska pisateljica. Poleg sodobne književnosti si v 8. razredu spoznal tudi druga književna obdobja. Imena književnih obdobij in avtorjev napiši na ustrezna mesta.